22. marca je Evropska komisija objavila precej omejen, a pomemben predlog EU o pravici do popravila. Ekologi brez meja v sklopu gibanja Right to Repair (Pravica do popravila), katerega del smo, pozdravljamo korak naprej, a opažamo pomanjkanje interesa EU pri tem, da bi popravljivost postala cenovno dostopna in univerzalna. Objavljeni predlog namreč ne obravnava perečih vprašanj cenovne dostopnosti, se pa osredotoča na zmanjšanje zamenjave izdelkov, ko so ti še v obdobju garancije tako, da od prodajalcev zahteva popravilo, če so stroški nižji ali enaki, kot če bi izdelek zamenjali. Prav tako od proizvajalcev zahteva, da zagotovijo možnost popravila izdelkov, ko so ti že izven garancije, vendar le za zelo omejen nabor izdelkov (npr. gospodinjski pralni stroji, sušilni stroji, sesalniki, pomivalni stroji ter v bližnji prihodnosti pametni telefoni in tablice). 

Omenjeni predlog pa se ne dotika stroškov popravila – od proizvajalcev zahteva, da zagotovijo storitev popravila, ker pa ne pomeni, da bo ta tudi cenovno dostopna. Prav tako predlagana zakonodaja ne pokriva stroškov nadomestnih delov. Cenovna dostopnost je ključnega pomena, če želimo v prihodnosti doseči, da bi se uporabniki bolj pogosto odločali za možnost popravila.

Nekaj korakov v pravo smer

Prvi korak v pravo smer je, da predlog uvaja obveznost za države članice, da ustvarijo spletne platforme za registracijo serviserjev, obnoviteljev in kupcev blaga z napako za namen obnove, kar vodi k podpori državljanom in sodelovanju tovrstnih podjetij s posamezniki. Hkrati pa predlog predstavlja tudi pomemben korak k verodostojni vlogi neodvisnih serviserjev pri zagotavljanju pravnih sredstev v primeru okvare izdelka (npr. dostop do rezervnih delov in informacij). 

Druga izboljšava pa je ta, da serviserji na zahtevo potrošnika predložijo usklajeno ponudbo/oceno popravila, imenovano »evropski obrazec s podatki o popravilu«, z obveznimi informacijami, kot so predlagana vrsta popravila in njegova cena. Čeprav so informacije za potrošnike bistvenega pomena, na žalost predlagana uskladitev ponudb ne bo sama od sebe naredila nobenega popravila cenovno dostopnejšega. Evropski komisar Reynders je ob predstavitvi predloga poudaril, da bo orodje omogočilo dostopnost popravil z ustvarjanjem konkurenčnega okolja za mala in srednja podjetja, ki opravljajo servisno dejavnost. Vendar menimo, da to ni dovolj. Dajanje prednosti popravilu pred zamenjavo je prava pot za zmanjšanje okoljskega odtisa nepotrebnih odpadkov, a se predlagana obveznost nanaša na zelo majhen del primerov iz vsakdanjega življenja. Poleg tega Komisija ni pojasnila, kdo je tisti, ki bi moral preveriti, ali je popravilo ugodnejše od zamenjave in po kateri metodologiji.

Predlog popolnoma spregleda potencial krožnega gospodarstva neodvisnih ponudnikov popravil. V gibanju Right to Repair se zavzemamo za univerzalno pravico do popravila: potrošniki bi morali imeti pravico, da poiščejo popravilo pri katerem koli ponudniku, tudi med garancijskim obdobjem. Zopet so na slabšem neodvisni serviserji saj imajo proizvajalci originalne opreme še vedno velik nadzor nad opremo, kar pa tudi ne pripomore k znižanju cen popravil. 

Še vedno smo daleč od univerzalne pravice do popravila. Predlog Komisije se osredotoča predvsem na direktno vlogo proizvajalcev in prodajalcev ter zajema malo primerov popravil. Vendar pa je opolnomočenje neodvisnih mrež za popravila bistvenega pomena, da postanejo popravila bolj razširjena in zagotovijo cenovno dostopnost. Zdi se nam problematično, da so bile naše zahteve po univerzalni pravici do popravila v predlogu prezrte, vključno s cenovno dostopnimi rezervnimi deli, priročniki za popravila in orodji za diagnostiko. Predlagane konkretne obveznosti za popravila so preozke, da bi sprožile revolucijo popravil, ki jo nujno potrebujemo. Ker Komisija potrošnikom ne zagotovi pravičnega dostopa do popravil, bo še naprej zapravljala dragocene vire v naraščajoči gori nevarnih e-odpadkov. V trenutnem geopolitičnem kontekstu je to tudi zamujena priložnost za zmanjšanje naše odvisnosti od kritičnih surovin in komponent, uvoženih iz tujine. 

Piše: Alja Miklavčič; grafike: Right to Repair, naslovna fotografija: Kilian Seiler na Unsplash